Edgar Willems je bil rojen v Lanakenu v Belgiji, 13. oktobra 1890. Ko je postal učitelj, se je zaradi zanimanja za slikarstvo vpisal na Visoko šolo lepih umetnosti v Bruslju. Zanimala ga je tudi glasba, vendar je bil samouk. Po bogatem obdobju človeških in umetniških izkušenj je zapustil Bruselj in se leta 1920 preselil v Pariz.

Takoj so ga začeli zanimati idealistični in duhovni krogi, družil se je tudi z mnogimi slikarji in pesniki. V Parizu se je srečal s profesorico Ženevskega konservatorija, Lydie Malan, učenko Jaquesa – Dalcrozea; njena bogata osebnost je na Willemsa naredila velik vtis in ga spodbudila, da se je v Ženevi leta 1925 vpisal na solopetje. Istega leta ga je na kongresu na Nizozemskem prevzela zanimiva razprava o improvizaciji v glasbi in o oblikovnih umetnostih, da se je odločil posvetiti svoje delo razvoju glasbene pedagogike. Sodeloval je tudi z izjemnimi glasbeniki za solfeggio in orgle, harmonijo in ritmiko. Leta 1928 je tako prevzel predavanja s predmeta solfeggio za odrasle.

Willemsa sta potrpežljivo iskanje načina poslušanja glasbe in slušne senzibilnosti, kar je bilo povezano z njegovim nestrinjanjem z intelektualiziranim poučevanjem glasbe, počasi pripeljala do zasnove drugačne oblike glasbenega izobraževanja, namenjenega majhnim otrokom. Njegove prve publikacije so se začele pojavljati leta 1934 in so skupaj z njegovimi predavanji obrodile razširitev Willemsove dejavnosti na Ženevskem konsrvatoriju. Tu so leta 1956 odprli smer pedagogike za poučevanje glasbenega uvajanja, namenjeno formiranju glasbenih pedagogov. Obravnavali so teme kot so uvajanje tri-štiriletnih otrok v svet glasbe, priprava na učenje solfeggia, učenje klavirja in improvizacije ter glasbena terapija. Willems je svojo predavateljsko funkcijo nadaljeval vse do leta 1971.

Willems je svojo metodo glasbene vzgoje osnoval na dejstvu, da je občutek za glasbo navzoč v vsakem človeku in da ga je s primerno vzgojo mogoče prebuditi in ga razvijati že od zgodnjega otroštva naprej. Willems se poslužuje izkjučno le glasbenih sredstev in sicer na zelo naraven način. Ukvarjal se je tudi z uporabo glasbe v terapevtske namene pri otrocih s posebnimi potrebami, mladini in tudi odraslih. Iznašel je tudi mnogo slušnih pripomočkov: audiometer, sonometer, audikultor, ki jih je patentiral. Izdal je vrsto pedagoških zvezkov namenjenih pedagogom, ki želijo delati po njegovih pedagoških načelih.

Po naravi je bil zadržan človek in je živel skromno, vseskozi pa je z veliko navdušenja in energije razdajal svoje notranje bogastvo.